Visoke grede da ali ne

Besedilo in fotografije: Jerneja Jošar, Univ. dipl. ing. agronomije

V zadnjih letih opažam med vrtičkarji prav poseben trend – visoke grede. Res so uporabne, tudi lepe, vendar pa vendarle bodite previdni. Ni vse, kar je trendovsko tudi povsem v redu. Da bo lažje, sem tukaj zbrala nekaj plusov in minusov visokih gred.

Več navdušencev nad zelenjavnim vrtom

Žal nekateri še vedno menijo, da je zelenjavni vrt grd in ga ne želijo imeti ob hiši, ali pa je pomaknjen nekam v ozadje, skrit pred pogledi.

Ker se zahvaljujoč trendovskim visokim greda, odločajo tudi takšni ljudje za zelenjavne vrtove, dam visokim gredam en velik plus.

Visoke grede všečne ob novogradnjah

Še en velik plus za visoke grede gre arhitektom in lastnikom novogradenj. Visoke grede so arhitekti marsikje lepo izkoristili kot vrtni dekorativni element, detajl, ki je ne samo lep ampak na srečo tudi zelo koristen.

Zgodnejši pridelki

Organske snovi v sredini grede med razkrajanjem oddajajo toploto. To pomeni, da se prst na taki gredi spomladi segreje prej, kot na navadnih gredah. Zato lahko sejemo in sadimo malo prej in si s tem zagotovimo zgodnejše pridelke.

Zmanjšane potrebe po gnojenju

Če bomo redno dodajali zastirko, bo prst ostajala prhka, spodnje plasti materiala pa se bodo počasi spreminjale v humus (kar naj bi zadoščalo za šest let). Torej nimamo s tašno gredo nikakršnega dodatnega dela, ne prekopavanja, ne gnojenja, zaradi zastirke niti pletja.

Odličen vodni režim

Na površini ne zastaja voda, tako da je manj nevarnosti, da rastline, predvsem mladi sejančki, zgnijejo. Po drugi strani pa se zadrži dovolj vlage v notranjost, tako da rastline pridejo do vode tudi v vročih in sušnih dneh.

Za tiste z obolelim križem

Ni zanemarljivo, da se ob delu na gredi ni potrebno sklanjati. Tudi invalidi lahko vrtnarijo na visokih gredah.

Prekinitev stika z rodovitno zemljo

Naj poudarim na tem mestu, da z izdelavo visoke grede in nanašanjem materiala od drugod prekinemo stik z rodno zemljo, z osnovo. Na tem mestu en velik minus.

Težave z nakupom zemlje in komposta

Minus za dokaj visok strošek kupljenih visokih gred. Da ne govorim, kakšne težave lahko nastanejo ob iskanju primerne prsti in kvalitetnega komposta, ki ju potrebujemo kar zajetne količine.

Na obali ne bo šlo

Visoke grede se slabše obnesejo v mediteranskem podnebju. Sonce, ki poleti močno pripeka z vseh strani namreč še dodatno izsušuje grede.

Kako je na mojih vrtovih

Sama vrtnarim tako, da na vrtu ni veliko sklanjanja. Zahvaljujoč zastirki na gredah ne prekopavam in okopavam, plejem tudi ne, setve, sajenja in pobiranje pridelkov pa niso tako naporni. Tla so zaradi pravilne oskrbe rodovitna, bogata s humusom in dobro zadržujejo vodo. Ker so posevki mešani, so gredice pestre in zanimive, svoje pa dodajo še cvetje in dišavnice, ki rastejo med zelenjavo. Zato na tem vrtu nimam visokih gred.

Na vrtu ob hiši je zgodba drugačna. Na delu, kje rje zelenjavni vrt, je ob gradnji hiše bila nasuta slaba prst, polna kamenja in ostalih tudi gradbenih zadev. Ker je naš štirinožni član družine Bandido, pravi bandid, in dokaj velik kuža, ki označuje prostor vsepovprek, zelenjavo gojimo v visokih gredah. Naredili pa smo jih kar sami.

Kaj storiti?

Torej, če nimate večjih težav s križem, če je vaša prst bogata in rodovitna, če znate oblikovati tudi zelenjavni vrt tako, da bo postal dekorativen element okolice hiše, ne potrebujete visoke grede.

Več o visokih gredah si lahko preberete tukaj.

Eksotične rastline, priložnost za nove izzive

Besedilo in foto: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

Kaj so eksotične rastline?

Definicija izraza eksotično, pravi, da je to nekaj, kar prihaja iz južnih dežel, nekaj kar se loči od navadnega, znanega, domačega. Kar nekako samoumevno povezujemo z eksotičnim vse, kar je tudi zelo zahtevno za gojenje, je razvajeno, občutljivo…pa tudi okusi so nenavadni, nam tuji.

Resnica je daleč od tega. Zadnja leta prihaja k nam vedno več novih vrst rastlin. Ne govorim samo o poplavi množice novih sort določene vrste zelenjadnice, ampak o novih vrstah zelenjadnic, ki jih doslej nismo poznali. Pravimo jim eksotične rastline.

Dajmo jim možnosti!

Ker sem zelo radovedna, ker menim, da se je v življenju potrebno učiti, da je potrebno novosti preveriti, preizkusiti, jim dati možnost, saj nam to prinaša nove izzive, nove možnosti, lepše in zanimivejše vrtove, pestrejše jedilnike, sem zadnja leta namenila delček vrta tudi tem.

Osem navdušujočih in obetajočih eksotičnih rastlin

Tukaj jih bom izpostavila osem. Vse so se odrezale odlično. Za gojenje so nezahtevne, odporne na bolezni, tudi škodljivci so jih pustili na miru. Da o novih okusih, vitaminskih bombah in pestrejšem jedilniku sploh ne izgubljam besed. Vsem je skupno to, da so toplotno zahtevne rastline, saj so njihova domovina južne dežele ter da imajo dolgo vegetacijsko dobo. Zaradi obeh dejstev jih gojimo tako, da že pozimi seme sejemo v tople prostore.

Kot paradižnik in paprika

V prvo skupino spadajo rastline, ki jih gojimo podobno kot paradižnik in papriko. Konec februarja ali začetek marca posejem seme v setvene pladnje in jih postavim na toplo. Za dober in hiter vznik naj bo temperatura prostora okoli 25°C, svetlobe pa v tej fazi ne potrebujemo. Čim poženejo mlade rastlinice, jih prestavim na svetlo mesto, kjer je temperatura za nekaj stopinj nižja. Okenske police v stanovanjih so čisto primerne. Ko se klični listi postavijo vodoravno, rastlinice presadim vsako v svoj lonček. Redno zalivam. Prostor ob toplem vremenu zračim. Ko mine nevarnost zmrzali – v drugi polovici maja, sadike presadim na prosto. Namenim jim svetel, sončen, topel del vrta, tla dobro pognojim in jih zastrem z zastirko.

Sadike so na voljo od sredine aprila tudi pri nas!

Perujsko volčje jabolko ali andska jagoda – Physalis peruviana 

Mehiški zeleni paradižnik ali tomatilo – Physalis ixocarpa 

Trnati paradižnik ali ličijev paradižnik – Solanum sisymbriifolium

Pepino ali melonasta hruška – Solanum muricatum 

Kot kumare in bučke

V drugo skupino spadajo raznorazne vrste, ki jih gojimo podobno kot kumare in bučke. Imajo malo krajšo vegetacijsko dobo, tako da bi bilo čisto v redu, če bi jih v začetku maja posejali kar na prosto na grede. Vendar ker vemo, da je vsak zgodnejši pridelek tako zelo dobrodošel, jih sama (tudi kumare in bučke) posejem v prvi polovici aprila v lončke in jih postavim na svetlo in toplo mesto. Vsako seme posejem v svoj lonček premera 10 cm. Tukaj presajanje – pikiranje ni potrebno.V sredini maja, oziroma, ko mine nevarnost zmrzali, jih presadim na prosto. Tudi tem najdem svetel, sončen in topel del vrta, tla dobro pognojim in jih zastrem z zastirko. Poskrbim za oporo.

Sadike so na voljo od sredine aprila tudi pri nas!

Inka kumara ali achocha – Cyclanthera pedata 

Mehiška kumara – Melothria scabra 

Grenka kumara – Momordica charantia 

Afriška kumara ali kivano – Cucumis metuliferus 

Kompostni kup ne smrdi

Besedilo in foto: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

Na začetku vrtičkarske sezone je tudi v moji trgovinici veliko povpraševanje po gnojilih. Kar nekako nam je prišlo v navado, da moramo poleg semen in sadik kupiti še vse sorte vrtičkarskih pomagal, ki nam bodo pomagala do lepših in večjih pridelkov. Med drugim seveda ne gre brez dobrega gnojila. Ob teh nakupovalno vrtičkarskih pogovorih najprej vprašam stranko, zakaj nima svojega kompostnega kupa. Najpogostejši odgovor je: »Ah, to pa tako zelo smrdi! Pa v njem se zaredi vse sorte, od raznoraznih žuželk, do miši in podgan!« Vendar kompostni kup ne smrdi, če upoštevamo samo nekaj pravil pri nalaganju odpadkov.

Poplava gnojil

Res smo smešni. Ves organski material mečemo v komunalne odpadke, nato pa vsako pomlad kot nori iščemo primerna gnojila za naše zelenjadnice (in ostale rastline). V današnji poplavi vrtičkarskih dodatkov to pravzaprav ni več lahka naloga. Kajti na svojem vrtu želimo samo najboljše, ekološko. Zavajanj in napačnih informacij, kaj je dobro gnojilo, pa je ogromno.

Čim prej začnite kompostirati

Na vrtu se resnično nabere veliko organskega materiala, zato čim prej začnite kompostirati.

Poiščite primeren prostor, kjer bo stal kompostnik. En kvadratni meter bo dovolj. Dobro je, če je prostor v delni senci.

Kompostnik lahko naredite sami iz prepletenih vrbovih ali leskovih vej, desk, starih palet, zidakov in še česa. Če ne utegnete, ga pač kupite ali date narediti. Takega iz lesa seveda, plastičnemu se raje odpovejte.

Če boste material pravilno nalagali, boste čez eno leto pridelali zlata vredno gnojilo – kompost.

Na dno najprej drenaža, potem ostalo

Na dno najprej naložite veje in dračje, potem pa sledi ves odpaden material z vrta – ostanki zelenjadnic, pokošena trava, tudi kuhinjski odpadki. To je material, ki vsebuje več dušika in smo ga poimenovali kar zelen material. Po tej plasti potresemo nekaj rodovitne prsti z vrta. Ker je bogata z drobnoživkami, se bo proces humifikacije pričel hitreje. Po zelenih sestavinah lahko posujemo tudi nekaj lesnega pepela.

Nato naložimo suhe vejice, listje, slamo. Ta material je bogat z ogljikom in smo ga poimenovali rjav material. Izmenjujoče nalagamo zeleni in rjavi material.

Sloji ne smejo biti predebeli in kompostni kup ne bo smrdel

Sloji zelenih in rjavih sestavin ne smejo biti debelejši od deset cm. Pazimo tudi, da sta sloja približno enako debela. Le tako bo razmerje dušika in ogljika takšno, da bodo procesi humifikacije potekali kot se šika. Material nalagamo v obliko trapeza, da voda zaradi dežja in snega bolje odteka. V višino naj material ne presega enega metra, prav tako v širino, dolžina pa je lahko poljubna.

Ne presuho, ne premokro 

Nalaganje zaključimo s slamo, senom ali listjem. Dobro je, da v mokrem obdobju, kompost prekrijemo, v sušnih obdobjih pa kdaj pa kdaj zalijemo. Čajne mešanice bodo še dodatno dobrodejno vplivale na procese v kompostnem kupu.

Zelen in rjav material

Zelen:kuhinjski odpadki (zelenjava, sadje, kavna usedlina, čaji, kruh, jajčne lupine), pokošena trava, zelišča, pleveli, hlevski gnoj, morske alge.

Rjav: slama, seno, veje, listje, žagovina, koruzni storži (nasekani), perje, ostanki volne (nebarvane), karton in papir (nebarvan), lesni pepel.

Kaj ne sme na kompostni kup

Na kompostni kup ne sodijo: bolne rastline, plesniva hrana, ostanki mesa, kosti, iztrebki hišnih ljubljenčkov, barvni papir in karton, cvetje iz cvetličarn, kokošji gnoj.

Obširnejši prispevek o kompostu lako preberete tukaj.

Če nimate še dovolj komposta  za vse rastline, izberite zanje ekološko certificiran kompost, obogaten z bioogljem, na voljo tudi v naši Vrtnarski hiši na Rudniku.

Ali jih poznamo? Avtohtone, tradicionalne in domače sorte

Besedilo in foto: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

Avtohtone, tradicionalne in domače sorte so pomembne tako z vidika ohranjanja raznovrstnosti genov kot ohranjanja našega narodnega bogatstva. Kaj menite, kako je bilo pred desetletji, ko ni bilo trgovin s semenskim materialom? Tako kmetje kot gospodinje so se trudili in iz leta v leto pridelali za lastne potrebe tudi seme. Ravno zaradi te skrbnosti so nastale številne domače sorte, ki so neizmerno prilagojene našemu podnebju, tlom, zato tudi bolj odporne na bolezni in škodljivce.

Domače sorte

Domača avtohtona sorta je sorta ali populacija določene vrste kmetijskih rastlin, ki je nastala iz avtohtonega izvornega genskega materiala in ni bila načrtno žlahtnjena ter se prideluje, vzdržuje in razmnožuje v Republiki Sloveniji ali v podobnih ekoloških razmerah.

Domače avtohtone sorte so : strniščna repa Kranjska okrogla, Kranjska podolgovata in Daniela, čebula Ptujska rdeča, česen Ptujski jesenski in Ptujski spomladanski, korenje Ljubljansko rumeno, zelje Kranjsko okroglo in Ljubljansko, radič Solkanski, solata Ljubljanska ledenka, motovilec Ljubljanski, nizek fižol Češnjevec.

Foto zgoraj: Avtohtona sorta motovilca Ljubljanski

Domača sorta je tudi sorta, ki je bila požlahtnjenav Republiki Sloveniji pred več kot 15 leti oziroma pri vinski trti pred več kot 30 leti in se semenski material te sorte še prideluje, vzdržuje in razmnožuje v Republiki Sloveniji ali v podobnih ekoloških razmerah.

Domače sorte: čebula Belokranjka in Tera, korenje Semor, zelje Emona, radič Anivip in Monivip, solata Leda in Bistra, motovilec Žlicar, visok fižol Jabelski stročnik, Jabelski pisanec, Jeruzalemski, Klemen, Semenarna 22 (Sivček), Ptujski maslenec in Maslenec rani, nizki fižol Zorin, feferoni Ferdi, paradižnik Val, krompir Kresnik, Jana, Cvetnik in Bistra.

Foto zgoraj: Domača sorta fižola Sivček

Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla, ki se v Republiki Sloveniji prideluje že več kot 15 let oziroma pri vinski trti več kot 50 let in je dobro prilagojena na pridelovalne razmere v Republiki Sloveniji ter se prideluje, vzdržuje in razmnožuje v Republiki Soveniji ali v podobnih ekoloških razmerah.

Udomačene sorte: zelje Varaždinsko, solata Dalmatinska ledenka

Foto zgoraj: Udomačena sorta zelja Varaždinsko.

Vir: Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013, Opis avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin.

Nepoučeni o GSO prestrašeni

Besedilo: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije, Foto: Jerneja Jošar in Alenka Klinar

Ali  je hibrid gensko spremenjen organizem?

V zadnjih letih se veliko govori in piše o gensko spremenjenih organizmih (GSO). Teh zaenkrat v naši državi ni in upam, da bo tako tudi ostalo. Vendar navkljub vsemu napisanemu v vrtičkarskem svetu vlada preplah. Še en dokaz, kako površno prebiramo besedila ali pa si po svoje razlagamo napisano. Kar naenkrat so že desetletja koriščeni križanci – hibridi postali nekaj smrtno nevarnega, v veri, da so to gensko spremenjeni organizmi. Pa naj razčistim kar tukaj z definicijami hibrida in GSO.

 Kaj je hibrid F1 (križanec)?

Hibrid je potomec prve generacije nastale s križanjem dveh različnih sort iste vrste. Namen križanj je pridobiti novo sorto, ki bo imela izboljšane določene lastnosti. Bodisi gre za večji pridelek, večje plodove, bolj izenačene plodove, intenzivnejšo barvo plodov ali cvetov, v zadnjem času tudi večjo odpornost na bolezni. Žal velikokrat na ta račun trpi okus.

Seme križancev zaradi zakonitosti dedovanja ne bo dalo generacije z enakimi lastnostmi, zato shranjevanje semen hibridov ni smiselno. Tako so predvsem večji pridelovalci, ki gojijo hibride ravno zato, ker so plodovi bolj izenačeni, veliki, lepe barve (kar zahteva trg), odvisni od semenarskih – žlahtniteljskih podjetij, ki ustvarjajo hibride.

Kaj so gensko spremenjeni organizmi (GSO)?

GSO  je organizem v katerega je z uporabo sodobnih metod biotehnologije vnesen točno določen gen za točno določeno lastnost iz drugega organizma (tudi med različnimi vrstami, ki jih po naravni poti ne moremo križati – v GSO koruzi npr. gen podgane, ribe).  GSO so lahko mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi), rastline in živali. Na ta način zvišamo željene lastnosti, recimo izboljšanje prehranske sestave, odpornosti na bolezni in škodljivce, sušo, pozebo…Na prvi pogled odlično! Venda obstajajo mnoga tveganja, tudi na zdravje ljudi, saj je minilo še premalo časa, da bi imeli na voljo zanesljive podatke. Poleg tega GSO lahko oprašujejo bližnje rastline, spremenijo njihov genski zapis, posledic pa ne moremo predvideti. In ne nazadnje, tudi tukaj imajo velike korporacije popoln nadzor nad pridelovalci, ki takšnih semen ne morejo pridelati sami.

Kaj torej sejati na naše vrtove?

Na naših vrtovih naj rastejo večinoma rastline, ki so sposobne semeniti in katerih seme bo dalo enake potomce. Vendar se ni potrebno z vsemi štirimi upirati tudi novim križancem. Včasih je žlahtnenje šlo večinoma v smer, ki je dajala čim lepše in izenačene plodove, ker so bili tržno bolj zanimivi. Na okus in ostale lastnosti se je pozabljalo. Vendar današnji potrošnik zahteva, želi okusno zelenjavo, bogato z vitamini in minerali, pridelovalci pa težijo tudi k odpornejšim sortam. Zato so okus, hranilna vrednost, odpornost na bolezni in škodljivce lastnosti, ki jih vedno bolj upoštevajo tudi žlahtnitelji. Naj vam ne bo odveč na svojem vrtu poizkusiti tudi kakšnega »križanca«, npr. novo sorto paradižnika, ki je odporna na krompirjevo plesen, saj lahko s tem rešite celoten pridelek.

Zakaj je nastal Kolobarček

Besedilo in foto: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

Moj prvi poskus načrtovanja zasaditve zelenjavnega vrta se je zgodil že desetletje nazaj, za mamin vrt. Enostavno nisem več mogla gledati, kako se vsako pomlad sprehaja z beležko v roki po gredah in grbanči čelo. Tudi zaradi tega je nastal Kolobarček.

Ko sem jo vprašala, kaj počne, je rekla, da premišljuje kam bo kaj posejala in posadila, pa da se ne more spomniti, kaj točno je raslo na vseh gredah. Mama je sicer že kolobarila, poznala je tudi nekaj dobrih kombinacij zelenjadnic, kot sta denimo čebula in korenček, vendar je, kot večina vrtičkarjev to počne še danes, sejala in sadila med sezono tam, kjer se je izpraznil prostor.

Vzpodbuda za Kolobarček

Na vprašanje, zakaj si ne naredi načrta samo enkrat in potem prestavlja načrtovane kombinacije posevkov po gredah, me je debelo pogledala. »Pa res ne vem, zakaj ne! A mi boš ti naredila, prosim?«

Pogumen začetek

Zelo pogumno sem se lotila zadeve. Ko sem začela kombinirati rastline najprej glede na potrebe po hranilih, upoštevajoč tudi botanične družine, je še nekako šlo. Dodati je bilo potrebno potem še dobre in slabe sosede, globino korenin…uf, tukaj se je začelo zapletati. Pa da bodo grede res ves čas polne, sem morala oblikovati tudi predposevke, glavne posevke in naknadne posevke. Skratka, vse skupaj ni bil lahko.

Vztrajnost je lepa čednost

Ampak vztrajnost je lepa čednost, pravijo in zato sem tako dolgo sedela za mizo obloženo s skicami in potrebnimi razpredelnicami, dokler ni moj prvi načrt zelenjavnega vrta bil popoln.

Mojstrovina z imenom Kolobarček

Mojstrovina, ni kaj…kar nekaj dni je trajalo, da sem jo dokončala. Med delom sem pogruntala najboljši sistem, potek del, tako da so upoštevani prav vsi dejavniki, od botaničnih družin, do dobrih in slabih sosedov.

Naroči svoj Kolobarček in zavedno pozabi na spomladansko napenjanje možganov!

Poskusni zajčki

V tem času sem tudi uredila svoj eko vrtiček na Vrtnarski hiši. Moje prvo orodje sta bila svinčnik in papir. Nastal je Kolobarček, ki mu še sedaj po štirih letih zvesto sledim. Kolobarčki so si potem sledili kot po tekočem traku, za tete, sosede, prijateljice…Marsikatera je začudeno pogledala, ko sem ji predala celo mapo listov in še bolj začudeno vzkliknila: »O, pa to je res nekaj izjemnega!«

Pogoreli poskusi načrtovanja

Nadobudni vrtičkarji vedo, da je potrebno tudi zelenjavni vrt načrtovati. Ampak kako? Če se pa tako hitro zapleteš, če želiš upoštevati toliko dejavnikov. Pa kar nekaj je potrebno vedeti o rastlinah. Pomen botaničnih družin v načrtovanju redko kdo upošteva, tudi časovnica ni ravno prijateljica laikov. Zato je marsikatera skicirka, ki jo vidim objavljeno na socialnem omrežjo, popolnoma napačna, ali pa uporabna samo eno leto.

Zakaj Kolobarček?

• Da bi lahko pridelali čim več zelenjave tudi na majhni površini.
• Da bi pobirali pridelke preko celega leta, tudi pozimi.
• Da ne bi ostajali deli gred prazni (niti en teden ne).
• Da ne bi bilo naenkrat neke zelenjadnice preveč, druga pa bi nam manjkala.
• Da ne bi vsakič, ko bi sejali ali sadili morali brskati po knjigah in iskati podatke za pravi čas setve in sajenj ter razdalje med rastlinami.
• Da ne bi rastline zbolevale.
• Da bi jih pravilno pognojili (kajti premalo in preveč, posledice so enake).

Naroči svoj Kolobarček in zavedno pozabi na spomladansko napenjanje možganov!

Pomoč drugim

Veseli me, da vedno več vrtičkarjev posega tudi po tej moji ponudbi. To je še en dokaz, da se vedno bolj ceni vsak košček zemlje, ki je z dobrim načrtom popolnoma izkoriščen in to celo leto.

Naroči svoj Kolobarček in zavedno pozabi na spomladansko napenjanje možganov!

Zakaj na svojem vrtu ne prekopavam

Besedilo in fotografije: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

Lopatanje – prekopavanje – štihanje zemlje pomeni škodljivo poseganje v naravni red posameznih zemeljskih plasti, saj v vsaki plasti žive le določene vrste zemeljskih organizmov, ki imajo različne potrebe po vodi, zraku, organskih snoveh, ter opravljajo različne naloge.

In kaj se zgodi, ko zemljo prekopljemo?

Ves živalski svet, ki je v zemlji obrnemo na glavo, premešamo plasti in s tem neštete organizme, ki živijo v globini v temi, izpostavimo svetlobi, in tiste, ki potrebujejo kisik zakopljemo v globlje plasti. Oboji zato umrejo.

Deževniki prav tako poginejo. Razkosamo jih z ostrimi lopatami, svetloba jih ubije.

Foto zgoraj: Prekopana in gola tla so izpostavljena vsem škodljivim dejavnikom.

Prekopavanje kot Sizifovo delo

Prekopana tla sicer zaradi nihanja temperatur pozimi večkrat zmrznejo in se odtajajo, kar pomaga pri razbijanju zlepljenih talnih delcev. Dobrobit prekopavanja se zaradi tega še posebej pozna na zbitih glinastih tleh. Na prvi pogled ni videti, da bi bilo kar koli narobe. Ravno nasprotno. Zemlja je prhka, pripravljena za setev, odmrli organizmi v tleh pa delujejo kot gnojilo. Vendar so čez nekaj mesecev tla spet zbita, lepljiva in težka, v njih se dolgo zadržuje voda. Ne preostane nam drugega, kot da v jeseni grede ponovno prekopljemo.

Vendar ne bo dovolj, če bomo v vrtu samo nehali prekopavati.

Za zemljo moramo preko celega leta skrbeti in jo pravilno negovati. Preko celega leta poskrbimo, da bodo tla pokrita z organsko zastirko, gnojimo samo z organskimi gnojili in ne hodimo po gredah. Grede pred setvijo in sajenjem rahljamo z vilami in jih ne obračamo.

Več muh na en mah

Pri taki oskrbi tal bomo talnim organizmom nudili ugodne razmere za njihovo razmnoževanje in rast. Več jih bo, več humusa bo v tleh, tla bodo rahlejša in rodovitnejša, rastline pa močne in zdrave. Količina humusa se bo z leti večala in potrebe po gnojenju bodo vedno manjše. S temi tremi ukrepi pa ubijemo še dve muhi na en mah, potrebe po zalivanju se bodo zmanjšale, pletje pa bo preteklost.

Zakaj je bolje gnojiti spomladi, kot v jeseni

Besedilo in foto: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

Zelenjavnih gred na svojem vrtu nikoli ne gnojim v jeseni, tako kot na žalost to počne še večina vrtičkarjev. Z gred v jeseni pospravijo vse ali skoraj vse posevke, navozijo ogromne količine hlevskega gnoja in grede prekopljejo – preštihajo. Vendar je vrtove iz mnogih razlogov bolje gnojiti spomladi, kot v jeseni.

Zakaj ne gnojim v jeseni?

• Prvi razlog je to, da na mojih gredicah rastejo vrtnine tudi preko zime. Nobena greda ni prazna! Ali so to posevki, ki jih tudi pobiram pozimi, denimo zimski radič, motovilec, listnati ohrovt, brstični ohrovt, blitva, zimski por, ali pa na gredah v jeseni posajene vrtnine rastejo in čakajo na pomlad, ko pride trenutek bere, to so zimska solata, spomladanska čebula, motovilec…
• Če gnojimo v jeseni, grede pa so potem nekaj mesecev prazne – na njih še dolgo ni vrtnin, ki bi ta gnojila porabljale, se hranila, predvsem dušik izgubljajo. Nekaj se jih spere v podtalnico, dušik izhlapi.

Foto zgoraj: Preko zime moje grede niso prazne.

Izgubljanje hranil, onesnaževanje podtalnice

• Tisti, ki nimate svojih kmetij in morate hlevski gnoj kupiti in pripeljati od drugod, z jesenskim gnojenjem izgubite veliko hranil, torej tudi nekaj denarja.
• Dušik je izredno mobilen in ga veliko izhlapi v zrak. Izhlapevanje dušika ogreva ozračje.
• Hkrati se neporabljen dušik spira z dežjem v globlje plasti tal v podtalnico, kjer se iz nitratov tvorijo nitriti. Nahajajo se v vodi, ki jo pijemo, so pa izredno škodljivi za človekovo zdravje.

Zato je bolje gnojiti spomladi

Gnojilo dodam vedno šele spomladi, pred sajenjem. In pozor! Ne vsem zelenjadnicam enako količino! Te imajo namreč različne potrebe po hranilih, zato jih razdelimo v štiri skupine. Če gnojimo preveč ali premalo, so posledice enake. Rastline so kilave, životarijo, pojavljajo se različne anomalije ter so lahka tarča boleznim in škodljivcem.

Gnojim z doma pridelanim kompostom, ki je najdragocenejše hranilo. Če mi ga zmanjka, uporabim ekološko certificiran kompost z bioogljem.

Zakaj pa kmetje vseeno to počnejo?

V jeseni dodajajo kmetje na njive sveži hlevski gnoj z namenom, da se preko zime uleži, in lahko potem spomladi sadijo in sejejo. Če bi s svežim hlevskim gnojem gnojili spomladi, bi ta požgal korenine rastlin, seme ne bi klilo. In to kmetje vedo.

Žal pa ne vedo (ali jim ni mar), da s tem povzročajo ogromno škode

Torej premislite, kaj je bolj pametno, ali se držati starih pravil ali delovati razumsko. Ni potrebno vsega kar počnejo kmetje, posnemati in prenašati na svoj vrt. Če uporabljate za gnojenje hlevski gnoj, torej poskrbite, da bo ta uležan, lahko ga prej tudi kompostirate in gnojite z njim šele spomladi.