Arhiv kategorij: Vrt brez zalivanja

Ali je zalivanje vrta nujno?

Besedilo in foto: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

zalivanje vrta

Poletje je po navadi povezano ne samo z vročino ampak tudi s sušo. Vedno pogosteje se dogaja, da so obdobja, ko ne pade niti kaplja dežja, zelo dolga. Ne preostane nam drugega, kot da vrtove zalivamo. Ampak ali je zalivanje vrta res nujno?

Naj vam povem iz prve roke, da to ne drži. Moj vrt na obrobju Ljubljane zalijem največ dvakrat čez poletje. Vem, sliši se zelo nenavadno. Seveda ne prepuščam vsega naključju.

Vrta ne prekopavam

Za tla skrbim vestno – jih ne prekopavam, tako da so polna organizmov, ki ustvarjajo humus. Več je humusa v tleh, bolje zadržujejo vodo, hkrati pa odvečna voda, ki je rastline ne porabijo, odteka. Več je humusa, boljše teksture so tla. V takšnih tleh so zračne in vodne pore ravno v pravšnjem razmerju.

Tla zastiram

Površina tal je tam, kjer rastline še niso dovolj razraščene, da bi jih pokrile, zastrta z eno od organskih zastirk. Redno jo obnavljam, da je ravno prav debela (3-4 cm). Zastirka prepreči izhlapevanje vode iz površine tal, torej ohranja tla vlažna.

Zalito le dvakrat

Kot sem že omenila, je do sedaj bilo v vseh minulih vročih poletjih potrebno vrt zaliti le dvakrat. Lansko poletje enkrat v juliju in enkrat v sredini avgusta, preden sem za dva tedna odšla na počitnice. V prvem primeru zato, ker resnično že cel mesec ni bilo niti malo dežja, sonce pa je pripekalo z vso močjo, drugič pa na zalogo, ker sem odhajala.

Izjeme obstajajo

Da ne bo pomote, moramo najprej še nekaj razčistiti. Na novo posejane površine in presajene mlade rastlinice moramo zalivati redno. Poleti vsak dan, dokler ne razvijejo dovolj močnega koreninskega sistema, ki bo sposoben preskrbeti rastlini dovolj vode tudi iz malo globljih predelov tal.

Zalivanje vrta – redko, vendar obilno

Sicer pa velja zlato pravilo: zalivamo redko in takrat obilno. Če namreč vsako jutro z zalivalko pomalem prilijemo vsaki rastlini malo količino vode, nismo naredili nič. Voda bo iz površine tal hitro izhlapela, pa tudi korenine rastlin bodo zato rasle plitko pod površino tal. S takim koreninskim sistemom si ne bodo mogle pomagati z oskrbo vode, ki se nahaja v globljih plasteh tal. Zato bodo naprej odvisne od vsakodnevnega zalivanja. Z obilnejšim in redkejšim zalivanjem vzpodbudimo rastline, da razvijejo globlje korenine. Tako so sposobne same preživeti tudi v obdobjih daljše suše, saj črpajo zaloge vode iz globine.

Zalivamo zgodaj zjutraj

Zalivamo tik ob rastlini in ne pršimo po listih (razen izjem). Da se prepričamo ali smo zalili dovolj, nekaj minut po končanem zalivanju z lopato odgrnemo zemljo do globine korenin. Najboljši čas za zalivanje je zgodaj zjutraj. Izparevanje vode bo manjše, preprečimo pa tudi ožige listov.

Zastirka močno olajša naše delo

Besedilo in foto: Jerneja Jošar, univ. dipl. ing. agronomije

zastirka, suša

Zadnje čase je veliko govora o zastirki. Vendar to ni nič novega. Samo poglejte, kako je v naravi. Na primer v gozdu! Tam so tla vedno pokrita, bodisi s podrastjo, bodisi z listjem, ki odpada z dreves. Tako so venomer zaščitena, v njih pa se nemoteno odvijajo procesi, ki jih ohranjajo rodovitna in vlažna. Zakaj ne bi ta čudovite zakone narave vnesli na svoje vrtove?

Zakaj uporabljamo zastirko

Zastirka ščiti tla pred zunanjimi vplivi, soncem, dežjem, vetrom. Sonce izsušuje prst, dež jo zbija in kvati teksturo, veter jo odnaša.
Zastirka preprečuje rast plevelov.
Zastirka ohranja tla vlažna.
Zastirka se spreminja v humus, zato deluje kot gnojilo.
Zastirka ohranja temperaturo – spomladi, jeseni in pozimi ogreva, poleti senči.
Zastirka preprečuje razvoj bolezni.

Posledično je potrebno manj ali skoraj nič zalivati, tla so prhka in jih ni potrebno okopavati in prekopavati, manj je potrebno gnojiti, plevela na zastrtih gredah skorajda ni.

S čim lahko tla zastiramo

Za zastiranje tal lahko uporabimo različen organski material:

slama, vendar naj bo iz ekoloških kmetij,
seno,
pokošena trava – preden jo položimo na grede, jo dan ali dva sušimo, saj je zelo kratka, mokra in polna dušika, zato se kaj hitro začne gniti,
listje – razen kostanjevega, orehovega in hrastovega, ker vsebujejo višje vrednosti taninov, ki ovirajo razvoj drobnoživk,
samonikle rastline – gabez, ki je bogat s kalijem, koprivs, ki bogati tla z dušikom, njivska preslica bogata s kalcijem, rman, gozdna praprot, bezgovo listje (odganjajo škodljivce)
na pol predelan kompost – predvsem tam, kjer so težave s polži,
ovčja volna,
lesni sekanci,
drobljeni listi miskanta, mleta stebla industrijske konoplje,
rastline, ki hitro rastejo – tam, kjer bodo tla dalj časa odkrita, posejmo hitro rastoče rastline, ki jih hitro prerastejo in zaščitijo,
nekateri uporabljajo tudi karton.

zastirka, slama

Foto zgoraj: Zastirka iz slame je enkratna, le iz ekoloških kmetij naj bo.

Kako zastiramo in kdaj

Tla morajo biti vedno zastrta. Poleti, ko se večina zelenjadnic že dodobra razraste, veliko površine pokrijejo same. Tukaj ni smisla, da porivamo slamo pod liste denimo solate. Tam, kjer pa zevajo pedi odstrte prsti, bodisi da smo ravno odrezali glavo zelja, ali pobrali posevek graha, pa jo je potrebno nemudoma pokriti z eno od organskih zastirk. Tudi pozimi je zelenjavni vrt poln pridelkov, tla pa pokrita z zastirko. V mojem primeru je to kar listje bližnjih vrb.

zastirka

Foto zgoraj: Tla so zastrta preko celega leta, pozno v jeseni kar z listjem z bližnje vrbe.

Debelina zastirke

Če bo zastirka zelo tanka, nismo skoraj nič naredili – plevel bo z lahkoto pognal skozi njo, tudi dež bo še zmeraj vplival na teksturo tal, sonce pa bo pospeševalo izsuševanje. Če bo zastirka predebela, pa bo dež težko prikapljal do prsti in jo dobro namočil, tudi kisika bo manj v prsti, kar ni dobro za korenine in v vrhnji plasti tal živeče organizme, ki potrebujejo kisik za življenje. Poleti poskrbimo, da bo plast debela od 3 do 4 cm. Pozimi in zgodaj spomladi pa bo dovolj, če bo na gredah samo dva cm debela plast zastirke.

zastirka

Foto zgoraj: Junija je potrebno poskrbeti za debelejši sloj zastirke.

Obnavljanje zastirke

Že maja se lahko temperature povzpnejo zelo visoko, sonce je močno in včasih že nastopi daljše obdobje brez padavin. Zato redno obnavljamo zastirko na gredah. Tista, ki smo jo dodali spomladi ob sajenju se je sedaj že stanjšala, saj organski material sproti prepereva. Kar je odlično, saj se dogajajo takšni procesi kot pri kompostiranju – organski material se s pomočjo organizmov živečih v tleh spreminja v humus. Dodamo toliko zastirke, da bo plast debela vsaj pet cm.

Kako pripravimo tla

Obstoječo zastirko z grabljami pomaknemo na stran
Z vilami zrahljamo tla, ped za pedjo.
Dodamo nekaj komposta.
Vrnemo prej odstranjeno zastirko na gredo in dodamo novo.

Tako delamo preko celega leta, vsakič pred setvijo in sajenjem. Ko poberemo zgodnje posevke, pripravimo tla na nove po zgornjem načinu.

Kako sadimo in sejemo

Sadimo tako, da odstranimo zastirko na delu, kjer bomo naredili jamico za sadiko. Velikost dlani bo dovolj. Naredimo jamico, dodamo kompost, posadimo sadiko, zalijemo in primaknemo prej odstranjeno zastirko nazaj k na novo posajeni rastlini.

Sejemo tako, da odstranimo zastirko po dolžini, kjer bomo sejala. Naredimo kanalček, zalijemo, posejemo seme in pokrijemo s prstjo. Zastirke ne vračamo na odstrti del.

Zeliščni vrt brez zalivalke

Tudi na zeliščnem vrtu, še posebej če je ta velik, ne želimo imeti veliko dela. Delo pa si lahko prihranimo s pravilnim izborom rastlin in pristopom pri urejanju.

Besedilo in foto: Matic Sever, univ. dipl. inž. agronomije

Zastirke med zelišči?

Seveda, zakaj pa ne. Tudi na zeliščnem vrtu zastirka pomaga ohranjati tla vlažna. Če imamo veliko zelišč, ki dobro uspevajo na suhih tleh, uporabimo minerlano zastirko iz peska oz. drobljenca. Kjer taka zastirka ne izpade dobro ali smiselno, raje uporabimo lesne sekance, lubje ali slamo.

Brez zalivanja – z lahkoto!

Zelo velik del zelišč in zdravilnih rastlin, ki jih tradicionalno gojimo na naših vrtovih, prihaja iz sredozemskega okolja ali podobnih klimatskih območij. Ker je tamkajšnja klima poleti zelo suha in vroča, so se rastline prilagodile preživetju dolgih suhih obdobij. Tako moramo le prepoznati, katere so tiste vrste, ki izhajajo iz takih okolij in zalivanju lahko preprosto rečemo adijo!

Nekaj zelišč in zdravilnih rastlin, ki ne potrebujejo dodatnega zalivanja:

Pravi pelin, Artemisia absinthium

Je gručasto rastoča trajnica z olesenelo osnovo. Sivi listi so dva- do tripernato deljeni. Sivkasto rumena socvetja se v obliki rahlih latov pojavijo konec poletja. Odrasla rastlina doseže v višino 100 cm.

Bledi ameriški slamnik, Echinacea pallida

Listi so prekriti z dlačicami, so ožji in svetlo sivo zeleni. 80 cm visoka stebla so bolj vitka, nerazrasla in manj olistana. Vse to daje bledemu ameriškemu slamniku izjemno rahlo, skoraj prefinjeno držo. Svetlo rožnati in ozki jezičasti cvetovi se od julija do septembra ne držijo nobenega reda in vsak malo po svoje zavit gleda proti tlom. Veliko bolj je odporen proti suši kot njegov sorodnik škrlatni ameriški slamnik, E. prupurea.

Šentjanževka, Hypericum perforatum

Je poznana zdravilna rastlina, ki jo pri nas najpogosteje srečujemo po travnikih, robovih poti in na drugih sončnih mestih. S pokončnimi poganjki in zlatimi cvetovi pa lahko krasi tudi okrasno gredico. Dobro se spopada s sušo ter odvisno od dostopnosti vlage in hranil zraste 20–100 cm visoko. Cveti od maja do julija.

Želite trpežne sadike zelišč za svoj vrt? Obiščite SPLETNO TRGOVINO ali nas obiščite na VRTNARIJI.

Prava sivka, Lavandula angustifolia

Sivka tvori gost grmiček s sivkastimi listi, močno diši, ima temno vijolična socvetja dolga 3–8 cm, v višino večina sort zraste 60 cm. Je daleč najbolj priljubljena dišavnica pri nas, ki cveti od julija do avgusta. V zeliščnem vrtu jo lahko uporabimo tudi za nizko živo mejico.

Žajbelj, Salvia officinalis

Je pogosto gojen zdravilni in začimbni polgrm. Potrebuje dobro odcedna tla in čim bolj zračno lego na soncu. Eliptični listi so močno aromatični in sivo zeleni. Cveti v vijolični barvi od konca maja do avgusta. V povprečju dosega višino 30–60 cm, ta pa seveda variira od rezi. Priporočljivo ga je enkrat letno porezati, zelo stare grme pa je običajno treba nadomestiti z mladimi rastlinami.

Navadni netresk, Sempervium tectorum

Rozete so precej velike, listi svetlo zeleni s kančkom sivkastega odtenka in temno bordo obarvanimi konicami. Cvetno steblo z roza cvetovi se pojavlja od junija do avgusta in zraste 20–25 cm visoko. Poznamo številne podvrste, varietete in sorte, ki so lahko sivo modro obarvane, rdeče, rjave itd.

Vrtna materina dušica, timijan, Thymus vulgaris

Raste v obliki kipečega polgrmička. Njeni listi so temno sivo zeleni, močno aromatični in pogosto rabljeni v kulinariki. Ta vednozelena vrsta ima pri nas največ težav zaradi težkih tal, ki so pozimi pogosto premokra, zato moramo z dodajanjem peska poskrbeti za boljšo odcednost. Od julija do septembra se odene v izredno bledo rožnate cvetove.

Laški smilj, Helichrysum italicum

Je polgrmiček, ki vzbuja apetit v trenutku, ko se ga dotaknemo, saj močno zadiši po kariju. Poleg izjemnih dišav nam smilj nudi tudi obilo estetskih užitkov, saj je celotna rastlina svetlo siva, poleti pa razvija majhna socvetja v zlato rumeni barvi. Grmiček vsako leto raje porežemo, da dolgo ostane gost.

Rožmarin, Rosmarinus officinalis

Brez rožmarina v zeliščnem vrtu skoraj ne gre, četudi zgolj kot sezonski dodatek, saj marsikje po Sloveniji grmiček ne prezimi. Vednozelen grm je zelo aromatičen, z ozkimi usnjatimi listi, v višino pa zraste 50–150 cm. Zgornjo višino dosega le v mili klimi. Od marca do avgusta se pojavljajo svetlo vijolični, včasih skoraj beli cvetovi. Poznamo več sort, pogosto pa je na voljo polegla različica.

Mala strašnica, Sanguisorba minor

Iz gostega šopa pritličnih listov od maja do avgusta poganjajo tanka, 30–40 cm visoka stebla z zelenimi do rdeče rjavimi cvetnimi odevali. Izredno trpežna rastlina, ki lahko uspeva v najbolj revnih in suhih tleh.

Nemški rožmarin, Santolina chamaecyparissus

Pravzaprav ta rožmarin s pravim rožmarinom nima kaj dosti skupnega. Nemški rožmarini so vednozeleni polgrmi, ki se dobro vraščeni uspešno spoprimejo tudi z dolgotrajnejšimi sušnimi obdobji. So zelo aromatični, nenavaden vonj pa najbolj pride do izraza, če pomendramo poganjke. Sredi poletja se na kratkih steblih pojavijo gosta, majhnim gumbom podobna rumena socvetja. Za lepši videz jih po cvetenju ali zgodaj spomladi močno porežemo.

Kraški šetraj, Satureja montana

Čebelam izjemno priljubljeno rastlino krasijo lopatičastosuličasti temno zeleni listi. Kraški šetraj cveti od avgusta do septembra, zraste pa 20–40 cm visoko. Na našem območju v naravi uspevata dve podvrsti: montana najpogosteje cveti belo, variegata pa rožnato. V nekaterih vrtnarijah je na voljo tudi kompaktnejša rožnata podvrsta illyrica, ki zraste v višino le 10–15 cm.

Trajnice, ki ne potrebujejo zalivanja

Ja, prav ste prebrali! Med zelnatimi trajnicami je kar nekaj takih, ki ne potrebujejo zalivanja, še veliko več pa je takih, ki zadovoljivo uspevajo že, če jih zalijete le tu in tam v res najhujši suši.

Besedilo in fotografije: Matic Sever, univ. dipl. inž. agronomije

Ne pozabi na pravilno sajenje!

V članku »Suša na vrtu je izziv« je med drugim podrobno opisan problem peščenih in na drugi strani glinenih tal. S tem v povezavi pa pišem tudi o pravilni pripravi tal, ki je ključno opravilo pred zasajanjem grede, s katero ne želimo imeti dodatnega dela v obliki zalivanja. Kar pa se tiče samega sajenje, naj poudarim, da v okoljih, kjer je velika nevarnost suše in vročine, sadimo zelo zgodaj spomladi ali jeseni. Slednje je lahko še bolj ugodno, saj pred novo-posajenimi rastlinami še dolgo ne bo sušnega obdobja, v miru bodo počakale do pomladi in takrat bodo še enkrat deležne blage klime in obilice padavin. Dobro vraščene sadike bodo v takem primeru pripravljene na suho poletje.

Brez zalivanja, a globoka tla

Kar nekaj trajnic se v dobrih in globokih vrtnih tleh odlično zoperstavi suši. V takih tleh lahko optimalno razvijejo svoj koreninski sistem, dobra sestava tal pa omogoča zadrževanje vode do te mere, da se tudi v konkretni suši tla ne izsušijo popolnoma. Med drugim v taka tla sadimo:

Maslenica, Hemerocallis
Amsonija, Amsonia
Bradata perunika, Iris barbata
Bergenija, Bergenia cordifolia
Trožilne mačje tačke, Anaphalis triplinervis
Različne jesenske nebine, Aster
Velikocvetne lepe očke, Coreopsis grandiflora
Breskovolistna zvončnica, Campanula persicifolia
Mačja meta, Nepeta
Bledi ameriški slamnik, Echinacea pallida
Navadni bodoglavec, Echinops ritro
Kalimeris, Kalimeris incisa
Podlesna kadulja, Salvia nemorosa

Foto zgoraj: lepe očke, bodoglavec

Preživijo tudi v pesku in kamnitih tleh

Čeprav se nam zdi, da trajnic, ki jih glede zalivanja lahko pustim popolnoma pri miru, ni veliko, temu ni tako. Že spodnji seznam vsebuje kar lep nabor, pa to še zdaleč niso vse trajnice, ki se, ko se vrastejo, postanejo povsem samostojne:

Netresk, Sempervivum
Homulice in hermelike, Sedum
Sinjezelena bilnica, Festuca glauca
Materina dušica ali timijan, Thymus
Srčastolistna mračica, Globularia cordifolia
Nitasta juka, Yucca flamentosa
Korenikasta krvomočnica, Geranium macrorrhizum
Krvavordeča krvomočnica, Geranium sanguineum
Trnati akant, Acanthus spinosus
Skalna zlatenka, Aurinia saxatilis
Navadna rdeča špajka, Centranthus ruber
Poscharkyeva zvončnica, Campanula poscharskyana
Polstena smiljka, Cerastium tomentosum
Delosperma, Delosperma
Bourgatova možina in nekatere druge, Eryngium bourgatii

Foto zgoraj: juka, rdeča špajka

Foto zgoraj: hermelika, bela homulica

Foto zgoraj: krvavordeča krvomočnica, Bourgatova možina, maslenica

Bi se radi znebili zalivanja na svojih cvetličnih gredah?

Naročite si sadike iz našega bogatega izbora TRAJNIC TRPEŽNIH ZA SUŠO.

Čisto brez zalivanja ne gre

Ne ustrašite se, še vedno je govora o trajnicah, h katerim poleti ne bo potrebno hoditi s težkimi zalivalkami ali vleči zalivalnih cevi. Zalivanje je nujno potrebno ob in takoj po sajenju. Če se sadika ne bo dobro vrasla in bo zemlja suha, se bo verjetno posušila tud najbolj odporna vrsta trajnice. In kako dolgo po sajenju zalivamo? Odvisno predvsem od vremenskih pogojev. Če sadimo v toplem obdobju, ko se tla že hitreje izsušujejo, moramo zalivati pogosteje, tudi po enkrat ali dvakrat na dan, sicer na nekaj dni, to početje pa naj traja vsaj tri tedne do enega meseca.

Želite narčt zasaditve? Ugodno in strokovno vam bo svetoval ali pripravil izris Matic Sever. POŠLJI POVPRAŠEVANJE na info@trajnice-carniola.com

Suša na vrtu je izziv

Žal so deževna poletja vse redkejše izjeme, sicer je pa že eno vroče in suho poletje na nekaj let dovolj, da nam zagreni življenje. Če smo trajnice nakupovali pretežno po trenutnem navdihu oz. so nas premamile lepo cvetoče sadike v vrtnih centrih, smo se v preteklih letih gotovo srečali z ovenelimi, povešenimi poganjki, zakrknjenimi cvetnimi popki, ožganimi robovi listov in na sploh klavrnim izgledom naših gredic.

Manj vode zahteva pametnejše vrtnarjenje.

Zakaj suša povzroča težave?
Najbolj logičen odgovor je seveda pomanjkanje vode, a s tem nismo zadovoljivo odgovorili na zastavljeno vprašanje, saj nas zanimajo podrobnosti, ki nakazujejo rešitve. Veliko ljudi še vedno gredice zasaja zelo redko. Pri mnogih še vedno velja načelo, da mora biti med rastlinami dovolj praznega prostora, ki ga okopavamo, plevemo in nam daje občutek skrbno negovanega vrta. Tak pristop je z vidika trajnostnega vrtnarjenja precej zgrešen. Trajnice in tudi druge rastline zasadimo tako gosto, da se bodo povprečno že prvo leto razrasle ena do druge in pokrila tla. Le-ta bodo tako dalj časa ostala vlažna, saj sonce ne bo neposredno izsuševalo in pregrevalo površja. Dokler tal ne prekrijejo rastline, si pomagamo z organskimi zastirkami. Posebno poglavje so mineralne zastirke iz prodca ali drobljenca. Z njimi lahko oblikujemo čudovite peščene vrtove, ki so kot naročeni za tiste, ki nočejo ali ne zmorejo redno zalivati.

Kako pripraviti tla?
Različni tipi tal različno dobro zadržujejo vlago. Najhitreje se izsušijo peščena tla, najpočasneje pa glinena. Kljub temu si ne želimo popolnoma glinenih tal, saj imamo potem največkrat težave pozimi, ko je vode preveč. Številne rastline, ki dobro prenašajo sušo, slabo prenašajo zimsko močo, še posebej je občutljiv koreninski vrat, zato poskrbimo za vmesene tip, to je rodovitna ilovica. Peščenim tlem tako dodajamo nekaj gline in veliko komposta, izrazito glinena tla pa izboljšamo s kompostom in finim kremenčevim peskom.

Namesto zalivanja prave vrste in sorte trajnic
Če smo se torej odločili za gredo, ki načeloma tudi v daljših obdobjih suše ne potrebuje zalivanja, moramo temu primerno izbrati prave vrste trajnic. Kar lepo število je takih, ki sploh ne potrebujejo zalivanja, še več pa je teh, ki jim le občasno nekoliko pomagamo s polno zalivalko. Za dober nabor primernih trajnic se je najboljše odpraviti v vrtnarije specializirane za gojenje okrasnih zelnatih trajnic. Tam vam bomo strokovnjaki z veseljem svetovali glede primerne izbire.

Ker navadno nimamo dovolj znanja oz. časa, da bi se vsega naučili, si lahko pomagamo s sledečimi namigi. V grobem lahko sklepamo na dobro odpornost proti suši, če ima trajnica:

Dlakave liste
Voščene prevleke
Mesnate liste in stebla
Globoke korenine
Čebulice, gomolje in druge založne organe

Kakšne zasaditve lahko ustvarimo s takimi trajnicami?
Najpogosteje pomislimo na sredozemski slog, ki vključuje številne dišavnice in zelišča. Pogosto prevladujejo sivolistne rastline, mnogo je tudi polgrmov, kakršni so kraški šetraj (Satruje montana), žajbelj (Salvia officinalis), nemški rožmarin (Santolina chamaecyparissus) in sivka (Lavandula angustifolia). Vključujemo še možine (Eryngium sp.), juke (Yucca filamentosa), materine dušice (Thymus sp.), lučnike (Verbascum sp.), barvilne pasje kamilice (Anthemis tinctoria), peline (Artemisia sp.)…
Če pa želimo ostati pri bolj zelenem, lahko bi rekli tudi svežem videzu, potem raje zasadimo odporne vrste rmanov (npr. Achillea filipendulina), baptizije (Baptisia australis), akante (Acanthus sp.), turške make (Papaver orientale), blede ameriške slamnike (Echinacea pallida), bergenije (Bergenia cordifolia), hermelike (Sedum spectabile), amsonije (Amsonia hubrichtii), maslenice (Hemerocallis sp.), bradate perunike (Iris sp.) … in ne pozabimo na številne čebulnice. Predvsem spomladanske imajo na voljo dovolj vlage, zato tu ne potrebujemo komplicirati, za poletje pa posadimo tudi okrasne luke (Allium sp.).

Zasaditev, ki ne potrebuje nobenega zalivanja.

Okrasne trave za sušo:

Atlaška bilnica (Festuca mairei)
Sinjezelena bilnica (Festuca glauca)
Morrowijev šaš (Carex morrowii)
Vilovine (Sesleria)
Vednoživa ovsika (Helictotrichon sempervirens)
Bodalice (Stipa)
Sinjezelena smiljica (Koeleria glauca)

Kako oblikovati takšno zasaditev?
Pristopov k oblikovanju zasaditev je veliko, zato si tu poglejmo le ena od možnih primerov. Če smo se odločili za sredozemski slog, se lahko odločimo za eno, dve ali tri, odvisno od velikosti zasaditev, vodilne grmičaste rastline (žajbelj, sivka, nemški rožmarin, šetraj …) in jih posadimo v večjem številu kot druge. Razporedimo jih naključno in ustvarjajmo različno velike skupine, kakšna pa naj raste tudi posamezno. Tako bomo dobili dobro sproščeno osnovo, ki bo poskrbela za harmoničen videz in ustvarila nekakšno rdečo nit grede. Ker so omenjene rastline zbitega, statičnega videza, jim dodamo gibajoče se okrasne trave, nekaj izrazito pokončnih trajnic, kot so lučniki za dramatičnost in nekaj čisto pritlehnih, pokrovnih. Slednje še posebej lepo zaokrožijo zasaditev čisto na robu ob poti ali trati. Take so materine dušice (Thymus serpyllum), volnati čišljak (Stachys byzantina), avbrecije (Aubrieta sp.), paronihija (Paronichya capela) idr.

Ostale trajnice trpežne proti suši najdete TUKAJ.

Ni problema za peline

Pelin je dobro znana zdravilna rastlina, le tisti bolj zainteresirani pa vedo, da se mnoge vrste in sorte uporablja tudi v okrasnih gredah. Zaradi raznolikosti so izredno uporabni pri načrtovanju zasaditev za zeliščni vrt, kjer bodo določene vrste na voljo za različne zeliščne in zdravilne pripravke, druge pa za estetsko noto.

Besedilo in foto: Matic Sever, univ. dipl. inž agronomije

Peline z znanstvenim imenom Artemisia na vrtovih gojimo predvsem zaradi lepih, pogosto deljenih in sivih listov, ki so tudi aromatični. Spodaj navedene vrste in sorte so prilagojene tudi na suhe in vroče razmere, gojimo pa jih v odcednih tleh, saj jih večina slabo prenaša težka tla in zimsko mokroto. Vrste, ki delno olesenijo, vsako pomlad poljubno porežemo, da jih ohranimo lepe, goste.

Artemisia abrotanum – abrašca
Je grmovna vrsta s pokončnimi poganjki, prekritimi z žajbljevo zelenimi in izredno fino deljenimi ter močno dišečimi listi. Skromni bledo rumeni cvetovi v obliki gostih socvetij se razvijejo konec poletja. V višino dosega 100 cm.

A. absinthium – pravi pelin
Je gručasto rastoča trajnica z olesenelo osnovo. Sivi listi so dva- do tripernato deljeni. Sivkasto rumena socvetja se v obliki rahlih latov pojavijo konec poletja. Odrasla rastlina doseže v višino 100 cm. Sorta ‘Lambrook Silver’ je nižja, 75 cm, in bolj siva.

A. armeniaca (A. canescens) – armenijski pelin
Zaradi izredno lepo čipkasto oblikovanega sivega listja, ki je rahlo zavihano, celotna rastlina deluje še bolj mikavno. Razrasli poganjki dobro pokrijejo tla, v višino pa segajo 40–100 cm. Belkasti cvetovi se razvijajo avgusta in septembra. Nujno potrebuje zelo odcedna tla, sicer je njeno gojenje težavno.

A. ludoviciana – louisianski pelin
Je zelnata trajnica, ki se precej hitro širi s podzemnimi stebli. Poganjki so vitki, v drugi polovici poletja mlahavi in poraščeni s sivimi suličastimi listi, ki so navadno celorobi, lahko pa se pri vrhu pojavi tudi rahlo zarezana oblika. Da preprečimo poleganje, ga posadimo med višje trajnice ali ga v začetku poletja skrajšamo za polovico. Odličen je tudi za zelo revna tla. Odvisno od hranil in vode dosega višino 50–80 cm. Zelenkasto beli cvetovi se pojavijo julija in avgusta. Sorta ‘Silver Queen’ je malo manj pokončna, visoka 70 cm, listi so nekoliko zarezani in redkeje zacveti. Varieteta A. ludoviciana var. albula je svetlejše sive barve.

Vas zanimajo opisi drugih trajnic? Obiščite SPLETNO ENCIKLOPEDIJO TRAJNIC

A. ‘Powis Castle’ (sinonim A. arborescens ‘Powis Castle’) – pelin
Je križanec z olesenelo osnovo, ki tvori gosto gručo poganjkov. Listi so sivi, pernato deljeni, dolgi do 6 cm. Rumenkasta socvetja se razvijejo poredko. V višino doseže 60 cm. Od tukaj obravnavanih pelinov je med bolj občutljivimi na zimsko mokroto.

A. schmidtiana – blazinasti pelin
Je zelo nizko rastoča, s kratkimi podzemnimi stebli se razraščajoča vrsta, ki ustvarja svetlo sive mehke blazine pernato deljenih listov. Lati rumenkastih cvetov so dolgi 10 cm, celotna rastlina pa doseže do 30 cm višine. Poznamo tudi nižjo sorto ‘Nana’, ki v višino ne meri več kot 8 cm.

A. stelleriana – Stellerjev pelin

Ta pelin je gost in se predvsem v širino razrašča s kratkimi podzemnimi stebli. Zimzeleni listi so izredno svetlo sivi, narezani in pernato deljeni, dolgi 5–10 cm. Neznatna rumenkasta socvetja se razvijajo na pokončnih steblih konec poletja in septembra. V višino zraste 30 cm, v toplejši klimi tudi do 60 cm. Sorta ‘Boughton Silver’ je nižja, zraste do 15 cm in tvori prave sive preproge.

Več drugih zelišč najdete TUKAJ.